top of page
Maine Coon Cattery

Pinus Hill's

O NAS       MAINE COON       NAŠE MAČKE       MLADIČKI       KONTAKT

Od kod ime pasme?

Beseda Maine izhaja iz imena ameriške zvezne države Maine, kjer je ta pasma priznana kot avtohtona pasma te države. Beseda Coon naj bi izhajala iz zunanjega izgleda mačk, saj so bile s svojim črnorjavim-progastim kožuhom in dolgim košatim repom podobne rakunom. In dolgo časa je veljala tudi legenda, da to niso prave mačke, ampak križanke med domačimi mačkami in rakuni. Danes vemo, da je to genetsko nemogoče. Ime pa se je obdržalo vse do današnjih dni.

Zgodovina Maine Coon mačk

Maine Coon mačke so v preteklosti večinoma živele na ameriških farmah in rančih, kjer so služile kot uničevalke različnih glodavcev. Ta mačka je imela čudovite lastnosti tipične plenilke, kot so ostre oči, velika ušesa in močno mišičasto telo.

 

Maine Coon-i so se prvič pojavili na letni razstavi mačk v državi Maine že leta 1860. Ta letnica je predvsem zanimiva z vidika,  da se je prva  razstava mačk v Ameriki po do sedaj znanih dejstvih organizirala šele leta 1895. Na žalost pa je v naslednjih  letih njihova popularnost s prihodom prikupnih Perzijskih mačk upadala, in sicer je v 50ih letih prejšnjega stoletja skoraj privedla do izumrtja teh mačk. Šele v letu 1976 je bila ta pasma polno priznana s strani organizacije Cat Fanciers`Association (CFA). Po tem letu je popularnost Maine Coon mačk zopet počasi naraščala, vse do danes, ko  je postala ena najbolj popularnih pasem mačk, tako v svetu, kot v Evropi in nenazadnje v Sloveniji.

Videz in standard

Maine Coon se uvršča med kategorijo srednjedolgodlakih mačk in je ena izmed štirih največjih pasem domačih mačk (Maine Coon, Ragdoll, Norveška gozdna mačka in Sibirska mačka).

 

Samčki lahko dosežejo težo, ki znaša od 7 do 11 kg, samičke pa praviloma tehtajo med 4,5 kg in 7 kg. Si predstavljajte napor, ki ga moramo lastniki, stevardi in sodniki prenašati na razstavah? Višina odrasle Maine Coon mačke se giba med 25 in 41 cm, dolžina pa lahko skupaj z repom doseže ponosnih 100cm (v Guinnessovi  knjigi rekordov so v letu 2011 zabeležili najdaljšega mačka Stewie-ja, ki je pasme Maine Coon, s celimi 123 cm od smrčka do repa).

 

Maine Coon raste in se razvija dolgo časa. Do odraslosti in končnega izgleda potrebuje kar tri do pet let. Pri letu in pol je še vedno majhen otrok.

 

Telo teh mačk je dolgo in mišičasto z močnim vratom, šape so velike in okrogle, rep je dolg skoraj kot telo in zelo gosto porasel z dlako. Maine Coon mačke imajo široko in pravokotno glavo z zaobljenim čelom, ter močno povdarjeno brado. Uhlja sta velika (zaželeni so čopki na vrhu in notranjosti uhlja), široka na bazi in rahlo nagnjena naprej. Oči so velike, ovalne (ko so močno odprte so okrogle) in precej narazen (dovoljene so vse barve). Dlaka je krajša na plečih (in glavi) in daljša na šapah in trebuhu (zaščita pred snegom), svilnata in gosta (lahko se vzdržuje). Poznamo veliko barvnih kombinacij (zelo malo jih ni dovoljeno).

Več o standardu Maine Coon mačke pa si lahko preberete tudi na spodnjih povezavah:

FIFe (Fédération Internationale Féline) standard

TICA (The International Cat Association's) standard

CFA (Cat Fanciers' Association) standard

Njihov značaj

Za Maine Coone pravijo, da imajo pasji karakter. Značaj teh velikih mačk je izredno umirjen (plemenit in vzvišen) ter nežen. Lahko so vaši najboljši prijatelji ali partnerji v igri. Do otrok in ostalih domačih živali so izredno prijazni ampak do tujcev na začetku zadržani in previdni. Zelo vas bo presenetila inteligentnost teh mačk – hitro se naučijo odpirati omarice, vodo, prinašati igrače, »pogovarjati« se in slediti lastniku pri opravilih – v vseh pogledih bodo vaš «najboljši« prijatelj (ali prijatelj vaših otrok).   A vsak Maine Coon je še vedno mačka in ena izmed najlepših mačjih lastnosti je to, da je vsaka mačka individualna. Tako se tudi Maine Cooni lahko po karakterju med seboj precej razlikujejo, zato je prav vsak poseben.

Kaj pa zdravje?

Maine Coon mačke so običajno zdrave mačke. Mednarodne mačje asociacije, med drugim tudi FIFe, načeloma zanje ne zahtevajo specifičnih testov. To pa nikakor ne pomeni, da se bolezni med Maine Coon mačkami ne pojavljajo. Odgovorni vzreditelji Maine Coon mačk opravljamo redne ultrazvočne preglede mačk na HCM in PKD. Prav tako so smiselni genetski testi, s katerimi se tudi odkriva določene dedno prenosljive bolezni. Pomembno je, da vzreditelji poznamo in testiramo svoje linije in ne obstaja verodostojen razlog, ki bi opravičil, da ne opravljamo preventivnih pregledov. Vedno kadar posvojimo živo bitje vzamemo v zakup, da lahko pride do bolezni. Bolezen tako kot pri človeku, tudi pri mačkah žal ne izbira. Zato je pomembno, da vzreditelji delamo na preventivi in s tem storimo vsaj toliko za zdravje naših bodočih mladičkov, kolikor je v naši moči.

 

Genetske bolezni, ki se lahko pojavljajo pri Maine Coon-ih, so:

  1. prisotnost hipertrofične kardiomiopatije (ang. Hypertrophic Cardiomyopathy) - HCM

  2. genetsko policistično obolenje ledvic (ang. Polycystic Kidney Disease) - PKD

  3. kolčna displazija pri mačkah (ang. Feline Hip Dysplasia) - FHD

  4. spinalna mišična atrofija (ang. Spinal Muscular Atrophy) - SMA

Nega

Maine Coon mačke imajo srednje dolgo dlako, katero je potrebno enkrat tedensko česati. Kremplje se striže po potrebi. Mačke se same odlično očistijo vendar jo je kljub temu priporočljivo občasno skopati (trikrat do štirikrat letno), pogosteje v primeru, da imamo doma razstavne mačke. Potrebno je tudi redno očistiti ušesa, po potrebi oči ter redno pregledovati zobe. Če se mačke navadi na nego že od malih šapic, potem to ne predstavlja mački stres vendar prijetno druženje in »cartanje« z lastnikom.

Kaj sploh je rodovnik in zakaj ga potrebujete?

Rodovnik prikazuje osnovne podatke posameznega Maine Coon-a, kot je njegovo rodovniško ime, številko rodovnika, spol, datum rojstva, njegovo barvo kožuha, družinsko drevo in podatke o vzreditelju. Iz osnovnih podatkov lahko razberemo, ali rodovnik res pripada določenemu Maine Coon-u ( zlasti ujemanje datuma rojstva, barve kožuha, spola in podatkov o vzreditelju). 

Rodovnike dobijo prav vsi mladički v leglu (ne glede na njihovo število) dveh rodovniških staršev z opravljenim vzrejnim pregledom pri registriranem vzreditelju.
 

Rodovnik pomeni tudi veliko verjetnost, da vaš Maine Coon v prihodnosti ne bi zbolel za eno izmed do sedaj znanih genetskih bolezni, saj je prednostni cilj odgovornih vzrediteljev vzreja zdravih Maine Coon-ov. Za doseganje tega cilja se iz načrtne vzreje izloča Maine Coon-e z večjimi zdravstvenimi težavami (težja oziroma nedopustna displazija kolkov (FHD), težje obolenje srca (HCM) in druge genetske bolezni).

 

Zmotno je prepričanje, da je rodovnik nek nesmiseln papir, ki ga potrebujejo samo razstavne mačke. Rodovnik je prikaz izvora mačke in je edini dokaz, da je mačka res pripadnica pasme Maine Coon. Ko se odločimo za Maine Coon-a, se zanj odločimo zato, ker nam ta pasma ustreza tako po izgledu kot po značaju. Le rodovnik nam zagotavlja, da sta oba starša tipična Maine Coon-a in da bodo tudi njuni mladički tipični Maine Coon-i.

Na vseh koncih različnih medijev lahko zasledimo oglase, kjer ponujajo »čistokrvne« Maine Coon-e brez rodovnika. Vedeti moramo, da čistokrvnih Maine Coon-ov brez rodovnika ni. V felinologiji poznamo samo pasemske mačke (rodovniške mačke) in domače mačke (nerodovniške mačke). Izraz čistokrvnost so si najbrž izmislili preprodajalci oz. dvoriščni rejci, ki svoje mešančke, ki so morda na videz podobni Maine Coon-om, tako lažje prodajajo. Preprodajalci oz. dvoriščni rejci bodo argumentirali, da rodovnika nimajo, ker je s postopkom glede urejanja papirjev preveč dela in stroškov, ker je rodovnik drag in nepotreben,

ker so Maine Coon-i brez papirjev ravno takšni in ravno tako, če ne še bolj zdravi, od rodovniških Maine Coon-ov. In da so zaradi tega njihovi Maine Coon mladički cenovno ugodnejši od tistih z rodovnikom.

 

Žal se zgodi, da se lahko takšni »čistokrvni« Maine Coon-i kratkomalo skrčijo na čisto navadno domačo mačko z malo daljšo dlako, o značaju Maine Coon-a pa ni ne duha ne sluha. Po vrhu vsega pa se lahko zgodi, da boste pri veterinarju pustili gore denarja za morebiti »zdravega« čistokrvnega Maine Coon-a. Žalostna stran zgodbe je tudi ta, da se z nakupom takšnega mucka spodbuja nadaljnja "proizvodnja" mladičkov in s tem izkoriščanje živali. 

bottom of page